Kaj je ples formlæssence?

Ples formlaessence je popolnoma svobodno gibanje telesa in rezultat je občutek radosti, zanosnega lebdenja znotraj samega sebe, ki prinese lahkoto, lepoto, ekstazo, totalni užitek, za katerega ne potrebuješ nič drugega kot le nekaj glasbil. Ali pa le šum vetra v krošnjah dreves. Oziroma katerokoli glasbo. Spontani, naravni ples je od nekdaj navzoč na tem planetu. Vse v življenju pleše - veter, živali, ljudje ... Ples je spontana stvar, ko človek čuti radost, ko je ekstatičen od znotraj. In če nisi radosten, s plesom lahko prideš do notranje radosti. Ekstaza je najpopolnejši občutek povezanosti z obstojem. Človek takrat doživlja občutek neskončnosti. Njegove misli, duh in zavest ne poznajo meja. To se zgodi, če se človek dovolj odpre. Bistvo je v gibanju energije, kajti ko se ta začne gibati, združena z emocijami, ki pridejo skozi telo, se izraža kot radost. Energija je gibanje. Gibanje je energija. Ples je gibanje energije skozi telo, ki izraža določena čustva, in če se ta odprejo, se začne energija gibati zelo močno in hitro. Človek doživi občutek ekstaze, ker se mu dogaja čista radost brez kakršnegakoli namena. Ples formlaessence je čisto izražanje energije skozi gib, ki se ne dogaja iz uma, ampak iz popolnega pretoka energije, ki premika telo v neznano smer. Energija se začne gibati spontano, in če se plesalec dovolj odpre, ga glasba, ki je medij, pelje v gibanje in giblje se tako, kot v tem trenutku dojema glasbo.

In kaj je razlika med formo in neformo - dveh poti do iste stvarnosti, realizacije?

Ples s formo je nekdo ustvaril iz misli - tudi v takšnem plesu določeni gibi pripeljejo plesalca v določena čustva in v gibanje, toda tega plesa se mora plesalec naučiti in nato pri plesu ves čas uporabljati um, kar ni ne spontano ne sproščeno. Ponavljajoč dolgo časa isti ples, plesalec sicer lahko pride do stanja neuma, da pozabi na to, da ga izvaja, vendar se to zgodi le zelo redko. Če bi si plesalec dovolil, da bi se malce bolj odprl (da za trenutek ne bi razmišljal o formi), bi lahko padel v čisto gibanje. To se zgodi, ko se telo odpre pretoku energije. Skozi formo prideš v ekstazo, um se ti ustavi. Lahko popolneje plešeš formo, saj ples zdaj pleše tvoje bitje. To se začne tam, kjer mi začnemo ples brez forme formlæssence. Ples brez forme formlæssence je pospešena pot osebnega razvoja telesa, da začneš čutiti glasbo, saj s tem plesom preskočimo vlogo uma, ki mora nadzorovati oziroma izvajati. V formlaessenceu se ples ne izvaja, zbudi se energija telesa, ki jo vzbudi harmonična melodija glasbe, in človek postane eno z glasbo, postane ples. V formi človek ples izvaja in ne postane ples. Ko pa postane ples, je on sam čista lepota ekstaze, izražanje vsega, kar ima znotraj sebe. To izražanje je seveda pri vsakem človeku različno, saj so čutila pri vsakem posamezniku različno razvita. In s plesom brez forme formlæssence pridemo do notranjega plesa in v telesu se začne možno spreminjati biokemija, spremenijo se možganski valovi, raven telesne in miselne zavesti se zelo poveča. Človek vstopi v zakladnico skupne zavesti in črpa neposredno iz svojega bistva. Ko se ujame s svojim bistvom, ima dostop do idej in možnosti, ki jih mnogi v svojem pogojevanem življenju nimajo.

Ali je ples formlæssence primeren za profesionalne plesalce?

Profesionalni plesalec mora spoznati, da je osnova, po kateri živi, dualnost. Človek se giblje med dvema nasprotnima situacijama energije. Kajti energija se lahko giblje samo v dualnosti. Ples iz forme uporablja zunanjo percepcijo in vse prevaja skozi um (um kontrolira počutje, ker je osnova takega plesa misel, kako se je treba gibati). Plesalec predstavlja čustva, idejo in jo prenaša na opazovalca, publiko. Človek, ki pleše formo, je v lepem občutku, ampak obstaja tudi notranja pot čutenja glasbe - ustaviti mora um, da bi lahko začutil notranjo energijo in jo izrazil skozi telo, z gibi. Trans je stanje, ko se človek popolnoma odpre glasbi in notranji energiji telesa ter se izgubi v njej. Toda temu nekaj manjka, in sicer to, da se človek ne zaveda, kako pleše. V transu je sicer popoln, močan, ekstatičen, popolnoma energetsko odprt, toda manjka del, ki smo ga razvili v formlæssenceu - trans smo nadgradili z zavestjo. V začetku formlæssencea telo pade v trans, toda tega se zavedaš, zavedaš se vsega, kar se ti dogaja. Sposoben si biti zavesten transa, ampak vanj se ne vmešavaš. Kot da opazuješ samega sebe in se zavedaš vsakega giba, čustva, energije, ki se ti dogaja. Ples brez forme stanje zavestnega transa če poglobi in sicer do točke, ko izgine tisti, ki ples izvaja, ampak ostane samo ples. Lahko bi rekli, da je to krajni cilj.

In človek skozi določen ritem dobi določena stanja zavesti. Dviguje svoje nivoje zavesti. To se ne zgodi v enem dnevu - koliko potrebuje za to, je odvisno od vsakega posameznika.

In zakaj je pomembno dvigovanje zavesti?

Človek pride v precej bolj budno stanje, ker se njegov um ne upira in ničesar ne kontrolira. Začne se gibati, potem pa mora pustiti, da se telo samo giblje brez vpliva možganov, misli, uma. Seveda mora začeti z umom, ker je človek zavestno bitje. V stanju mirovanja je energija na nizkem nivoju in čuti se, da človek ni popoln. Občutek popolnosti pride iz tega, da se telo odpre na maksimalen mogo? Nivo pretoka notranje energije, kar se vedno zgodi z gibanjem. Gibanje je osnova energije. Energija nikoli ni statična. S plesom formlæssence lahko upravljamo hitrost njenega gibanja. Ta energija nas pripelje v višja stanja zavesti, takrat se čutimo povezani z glasbo, izgubi se občutek ega/jaz sam ločen od vsega/sem posameznik. V plesu se to zgubi, ker se človek poveže z neskončnim virom energije in dojame, da ni izoliran od drugih/ljudi/stanj, on izgubi svojo pomembnost, umišljeno majhno pomembnost - jaz sem. Skozi zavest dojame, da ni osamljen, kajti samo zaradi njegovih misli se mu zdi, da je ločen, ampak s plesom izkusi povezanost z izvorom enosti. človek postane naravni val frekvenc/energije, ki so mnogo večje, širše kot on sam, ki je omejen s svojim umom. S formlæssenceom, plesom brez forme, se tako odvajamo od kultiviranih in pridobljenih navad ter se vrnemo k prvobitnemu stanju telesa, ki nam je podarjeno z rojstvom.

Osnova človekovega življenja je, da verjame v določene misli, ki so spročene v določene koncepte. Koncepti so misli, kako naj človek živi. Vse to je posameznik večinoma prejel med šolanjem od drugih ljudi. Ti koncepti so breme, ki je moteče za popolno izražanje svojih notranjih možnosti. Te možnosti so precej večje od zunanjih. Znanost je denimo dokazala, da običajen človek uporablja 2,3 odstotka in največ 10 odstotkov zavesti. Drugih 90 odstotkov je zavest, ki se skriva v podzavesti. Tega se človek ne zaveda. In tam so shranjene mnoge informacije, ki se sprožijo samodejno, brez zavedanja. Človek takrat ni gospodar sebe, čustev, mišljenja, ampak je robot. Vede se kot računalnik, ki ima znotraj sebe shranjenih milijon informacij in zaradi nekaterih informacij, ki pridejo do njega od zunaj (misli čustev, glasbe, udarcev ...), se sproži določen proces v podzavesti. Tako človek nezavedno reagira na določene dražljaje, ki se jih ne zaveda. Posameznik ima lahko od formlæssencea le dobro zabavo in izvrstno počutje, lahko pa spozna tudi precej več. To več se nahaja na notranji poti, ki je močna brez razmišljanja, brez uma. To je pot, ki združuje človeka z okoljem, naravo, obstojem.

Kako hitro lahko posameznik z določenimi metodami pride do formlæssencea, je odvisno od njegove starosti in od informacij, ki jih ima v sebi zaradi vsega, kar je počel v življenju. Intelektualci potrebujejo precej več časa in napora kot fizični delavci, glasbeniki in umetniki, ki niso toliko omejili svojih čutil. Povprečen človek potrebuje najmanj eno leto resnega dela, da resnično pride do svoje ničle, kjer lahko izniči vse, kar je vedel o plesu. Človeku pa se samo zdi, da lahko izniči vse, kar je počel.

Kajti profesionalni plesalec je z naporom do popolnosti razvil telo, s svojo voljo lahko naredi, kar hoče. In zdaj pozabi vse, kar se je naučil, toda vse, kar se je naučil, je shranjeno v njegovih celicah, v telesu, zato je nemogoče, da pozabi, kar ve. Ko človek pride na ničlo in začne čutiti maksimalen potencial svoje notranje energije, tedaj se stvari v nekem trenutku povežejo. Res je, forma, ki jo je prej izvajal skozi um, bo delovala podobno, ampak veliko globlja bo, lepša, neprimerno bolj ekstatična, kajti osnova ne bo izhajala iz uma, ampak iz njegovega bitja, bistva. Ta njegov ples, ki ga je doslej fantastično izvajal na umetniški ravni, bo dobil še en del, to je ekstatično lepoto neomejenosti.

Ti vsi njegovi gibi bodo iz novega stanje videti tako, da bo gledalec čutil lepoto popolne predaje plesu, izgubil se bo del kontrole, zaradi katere je moral v določenih stanjih prej sicer omejiti svoj gib. Gibi bodo popolnejši, bolj sproščeni, čustveni, zgodila se bo popolnost. Kot končni cilj bo plesalec popolnoma izgubil tremo, napetost, nadzor in na njegovem obrazu bo viden del notranje lepote, njegovo bitje. Profesionalni plesalec bo tako postal ples, ki ga bo lahko kontroliral ali pa ga ne bo kontroliral, kajti skozi zavest bo spoznal, da je on nevtralni gospodar tega, kar želi doživljati in prezentirati. Med tem, ki gleda, in tistim, ki lahko sočasno pleše in gleda, ni nobene razlike.

Natanko bo vedel, kaj njegov ples proizvaja v publiki.

Kaj pa formlæssence za neprofesionalne plesalce oziroma ljudi, ki niso nikoli plesali?

Človek, ki ni profesionalni plesalec in je v službi, kjer ustvarja določeno delo, ne more biti nonstop sproščen. Danačnje življenje, hud tempo človeka utrdi ali koncentrira v določenem trenutku, tako da je popoln stroj, ampak trd stroj. V plesu formlæssence pa gre za združitev subjekta in objekta. Subjekt je, da on izvaja določene plese, formo iz svojega uma. Objekt takčnega izvajanja je človekova notranjost/čustva in zavest, ki opazuje, kaj se dogaja znotraj njega. Subjekt bi bil, kako telo vibrira zdru?eno z glasbo. V svojem umu imamo zmeraj dualnost. Človek pa lahko doživi, da ni razlike med subjektom in objektom in da se združita in obstajata kot celota, ki se izraža brez kakšnegakoli zadržka, kontrolorja v nas/umu. In to vsakemu človeku ogromno prinese v vsakdanje življenje. To postane veliko bolj kreativno, veliko bolj radostno. Posameznik tako lahko doseže svojih 100 odstotkov potenciala, ki jih e prejel s svojim rojstvom. Ta ples, ples formlæssence, je za vse ljudi, ki si želijo živeti globlje, ekstatično,

ustvarjalno, radostno.

Torej se to da iz formlæssencea prenesti na druga področja življenja?

Absolutno. Smisel življenja je notranje bogastvo/radost. Človek, ki je nonstop radosten, živi življenje, vsi drugi životarijo. Saj živi, ampak ne v svoji možni popolnosti, in ne uživa, kar bi lahko. Življenje v bistvu nima nobenega namena razen plesa radosti = teči s tokom, ne dajati odpora, ne kontrolirati življenja. Ples briše kontrolo. To ne pomeni, da ne bomo ničesar več kontrolirali - med subjektom in objektom najdemo stikalo, ki ga s svobodno zavestjo vklopimo ali izklopimo, ker nam ni treba nonstop živeti v umu, deloma pa moramo. Človek je zavest, ki ima telo in popoln mehanizem, računalnik, ki je um. Danes se je zgodilo, da so ljudi padli v omejeno stanje telesa, 24 ur čivijo v umu, ki jim z mislimi gospodari in upravlja njihovo počutje. In s formlæssenceom to stikalo najdemo in z njim um, ko ga potrebujemo, vključimo. Tako smo mi gospodar uma in se osvobodimo prisilnega delovanja uma. Kajti dokler je on gospodar, nam to jemlje ogromno energije, pozornosti. Ko odpravimo um za nekaj časa, se energija ne razsipa v našem lastnem izmišljenem svetu.

Lahko za konec še enkrat poveš, kaj je osnova formlæssenca?

Osnova formalessenca je, da človek najde svojo radost in jo pusti, da se nenadzorovano izraža. Da pleše tako, kakor telo začuti tega trenutka. Pri tem je seveda pomembna tudi glasba. Vsaka ima določen ritem, ki v telesu proizvaja določena čustva in gibanje telesa. Glasba te pelje v odprtost giba. Formlæssence plešemo na tišino, na zvok vetra, vode, plesali smo že na operno petje v živo, na trance glasbo, resno glasbo, arije, blues, rock, pop, na zvok ognja. Plešemo lahko na karkoli. Formlæssence lahko pleše? v vseh življenjskih situacijah. In plešeš lahko sam ali skupini. V skupini se radost poveča za toliko, kolikor se posamezniki združijo v določeni frekvenci oziroma zvoku. Ko pleše skupina, vsi začnejo vibrirati s to frekvenco.

Skratka, formlæssence, ples brez forme, je proces vrnitve k samemu sebi, k naravnemu, nepogojenemu gibu, k popolni svobodi tistega, kar naše telo je in kar zmore. S tem plesom razvijemo lastno inteligenco telesa, pretok energije v telesu se osvobodi. Popolnoma se začutimo, povsem umirimo svoj um in preidemo onkraj njega. Formlæssence ne izhaja iz naučenih form gibanja, temveč iz neponovljive esence vsakega posameznika, tako da se njegova energija svobodno izraža in ni več razlike med plesom in plesalcem, plesalec se zlije z glasbo v eno. S tem ko postaja telo mehko, postaja mehkejše in svobodnejše tudi življenje. Čedalje bolj brez stresa in napetosti, čedalje bolj radostno ter čedalje bolj igrivo in zdravo. Ples formlæssence je ljubljenje med glasbo in eksistenco.